Burgerji doponjujejo ponudbo chimichang in tortilj restavarcije Joe Peñas. Mehiška in južno-kalifornijska kuhinja pa se očitno spogleduje tudi z balkansko. Kar je povsem logično – tudi za ZDA je Mehika njihov balkan. In tudi v vrhu ZDA bo po v naslednjih 4 letih nekaj balkanskega pridiha. Zakaj bi torej tudi v Penjasovem Plain Beef Burgerju manjkalo nekaj Balkana?
Premium Beef = več kot govedina
Napisati besedo “Beef” v sestavino burgerja je precej drzno. Zlasti za restavracijo kot je Penjas, kjer preživljajo svoje proste urice študentje bližnje univerze – tako kot njeni gostje kakor tudi kot natakarji. Natakarski vajenci, ki se na vprašanje “Kako pripravite burger?” že odzovejo z gotovim odgovorom “Tako kot je treba!”. Verjetno so ta univerzalni odgovor izumili, ko jim je šlo že predolgo časa na živcene to nenehno spraševanje gostov. V Penjasu ni rare, medium ali well done. V Penjasu poznajo samo en način priprave mesa v burgerju in ta je “Tako kot je treba!”.
Nekoliko podobna filozofija kot pri burgerjih Fast 5 v Kosezah, s to razliko, da študentski vajenci v Penjasu zares ne vedo, kaj pomeni “Tako kot je treba!”. To pozna samo kuhar v njihovem backstageu, ki pa vajencev ne jemlje resno. Oni pridejo in grejo. In se za njegova dela niti ne zanimajo. Gostov med hranjenjem pa tudi hvalabogu po vsakem grižljaju ne sprašujejo “Je vse v redu?”.
Ne glede na zmedenost postrežbe so pričakovanja od burgerja za 9 EUR velika. Velika pričakovanja ustvari tudi preprosta beseda “beef” v imenu burgerja in sicer dvostopenjsko. Prvič zaradi uporabe ameriške besede, ki obljublja meso pripravljeno na ameriški način. In drugič, ker se za vso ostalo hrano trudijo biti avtentično divje-zahodni. Beef v njihovem burgerju naj bi pomenil “tisto pravo” iz dežele burgerjev.
Penjasov Plain Beef Burger
Natakarica prinese na mizo hišni burger imenovan “Plain Beef Burger”, ki je na meniju vreden skoraj 9 EUR. To je cena, s katero kotirajo top burgerji Ljubljane. Meso burgerja spečejo znotraj klasične burger žemljice, dodajo dve mini skodelici kečapa in majonezne omake ter za pest po mehiško pečenih krompirčkov. Vse skupaj prinesejo na leseni deski, kot 150 let nazaj med ameriško državljansko vojno. Tihožitje izgleda precej verodostojno.
Potem pa sledi za burger-poznavalce šokantno presenečenje. V burgerju ni krhkega zorenega mesa, kot bi ga pričakovali v ameriških klasičnih burgerjih precej podobenega izgleda. Pač pa je v Penjasovem burgerju en pravi balkanski podtaknjenec.
Pljeskavica ala Das is Walter! Najbolj vreden del njihovega burgerja je samo placebo. Noter so dali “kr neki” od mesa. Nekaj takšnega, kar bodo priviligirani privatniki stregli med veselim decembrom na stojnicah v Ljubljani. Kje je potem še kajmak in čebula?
Še en balkansko gurmanski nateg. Ki v praksi deluje in ljudje se ne pritožujejo. Psi lajajo, firma posluje dalje. Mar bi šli spet v Pop’s place, če bi želeli za 9 EUR jesti pravi ameriški burger.
Ampak saj so naredili vse ostalo poprej povsem pravilno! Napisali so “beef”. Postavili so visoko ceno burgerja. In sklicevali so se na kontekst Mehike in Južne Kalifornije. Predvolilni boj so zmagali, potem pa niso bili kos svojim prevelikim obljubam.
