V upanju, da bomo odkrili gurmanski biser, smo za pokušino v Mercatorju v nakupovalni voziček vrgli tudi specijalno Delamarisovo konzervo, ki je po premium embalaži in ceni skoraj 5 EUR veliko obetala. Zlate črke na črni podlagi in ponašanje z glavno sestavino: tartufi. Oseba, ki čez leto poguljufa kakšen zajtrk z ribami iz konzerve (izključno samo Delamarisova skuša z zelenjavo), si v bredbožičnem času lahko privošči še kakšnega asa iz Delamarisa. A v tem primeru je bil to velik fail (napaka), kot se je izkazalo po odprtju Delamarisove konzerve.
Odpiranje Delamarisove skuše s tartufi je bilo sicer spektakularno. Predvsem zaradi vonja, ki ga je takoj konzerva izpustila, pa ni imela pretečenega roka. Vonj je na začetku spominjal na tisto znano tartufovo aromo, ki jo na primer zelo cenimo iz fužev s tartufi. Potem pa je zasmradil celo jedilnico. Konzerva je za ljubi duševni mir po obroku takoj romala direktno v smetnjak zunaj.
Skuša Delamaris
Samo upamo lahko, da je bila vsaj riba neoporečna, ker je bila trda, povsem pusta in brez okusa. Iz mesa so gledale redke belkase koščice, ki so bile premehke, da bi jih izvlekli – ker so mehko kuhane se jih pač poje, nič narobe.
Olivno olje
Skuša se je kopala v zelo redkem (očitno razredčenem) olivnem olju, za katerega je na embalaži pisalo, da je aromatizirano s tartufi. Takšno olivno olje se seveda lahko skrije pred ekološko pridelanim in celo pred tistim, ki je v navadnih Rio Mare konzervah.
Tartufi
V konzervi naj bi se nahajalo 0,6% koščkov tartufov. Res so se videle črne pikice, ampak z nikakršnim okusom. Zaudarjanje “po nečem podobnem tartufovemu vonju” ter te črne pikice še ne moreta biti razlog za ponašanje s tartufi, kot premium sestavino.
V iskanju tržnega deleža…
Po zaužitju obroka si lahko nazorno predstavljamo prizor v Delamarisu nekaj let prej. Nad-ambiciozna nova marketing direktorica je prodala direktorju zgodbo o sožitju jadranske ribiške tradicije ter istrske kulinarike. Na svojstven način je argumentirala, da ribe in tartufi pač organsko pašejo skupaj. “Izdelku, ki ga že desetletja prodajamo dodajmo aromo tartufov in embalirajmo v črno-zlato embalažo” je bila popotnica za prodor v segment kupcev, ki so bili do sedaj za konzerve prefini. In še dodajmo slogan “za posebna kulinarična doživetja” in še da “razveseli tudi najzahtevnejše gurmane“, kot so potem dejansko zapisali na spletni strani izdelka. Stari šef proizvodnje, izkušeni ribarski mojster, z brki, je bil že od začetka te ideje skeptičen in jo je preklinjal vso pot domov tisti dan, ko je izvedel, da tudi direktor želi skušo s tartufi. A imel je nalogo, da nekako sprovede zadani poslovni cilj. In zdaj je tu, izdelek brez duše.
