Neželeni vzorci ali anti-patterni so nevidni trendi, ki pogosto vodijo v neuspeh projektov.
Anti-patterni so pogoste odzive na ponavljajoče se težave, ki so kontraproduktivni ali neučinkoviti:
- Držanje za roko (“hand-holding“): je situacija, ko nadrejeni ali kolega nenehno vodi in usmerja drugega, ne da bi mu dovolil, da samostojno reši naloge ali razvije lastne sposobnosti. To lahko vodi do odvisnosti in pomanjkanja samozavesti pri zaposlenih.
- Micro-management: je slog vodenja, kjer vodja nenehno spremlja in nadzira delo svojih podrejenih na najmanjše podrobnosti. To lahko povzroči stres, zmanjšano produktivnost in pomanjkanje avtonomije pri zaposlenih.
- Varuška (“babysitting”): je situacija, ko nadrejeni ali kolega prevzema preveč odgovornosti za naloge in obveznosti drugih, namesto da bi jim zaupal in jim dovolil, da sami prevzamejo odgovornost za svoje delo. To lahko vodi do zmanjšane učinkovitosti in rasti zaposlenih.
- Herojski sindrom: ko en posameznik poskuša prevzeti vse odgovornosti, pogosto na škodo učinkovitosti in morale ekipe.
- Ukazovanje in nadzorovanje: slog vodenja, kjer voditelji sprejemajo vse odločitve brez vstopa članov ekipe, kar vodi do pomanjkanja inovacij in zmanjšane morale.
- Prekomerno inženirstvo: ustvarjanje prekomerno zapletenih rešitev za enostavne težave, kar povzroča zapravljanje virov in povečane stroške vzdrževanja.
- Analitična paraliza (“analysis paralysis”): prekomerno analiziranje situacije do te mere, da se ne sprejme nobena odločitev, kar pogosto vodi do zamujenih priložnosti.
- Polaganje zlatih ploščih (“goldplating”): dodajanje nepotrebnih funkcij ali dodelav izdelku, ki presegajo njegove zahteve, kar vodi do zapravljanja napora in morebitnih zamud.
- Kultura krivde: okolje, kjer se napake srečujejo z obtožbami namesto s konstruktivnimi povratnimi informacijami, kar vodi do strahu in zmanjšane pripravljenosti na tveganje.
- Tunelski pogled: preveč osredotočanje na en vidik projekta ali problema, medtem ko se zanemarjajo druga pomembna področja.
- Plazenje obsega: postopno dodajanje več nalog ali funkcij projektu brez ustreznega dovoljenja ali načrtovanja, kar vodi do zamud pri projektu in prekoračitve proračuna.
- Neprizemljenost: ko odločevalci niso povezani s praktičnimi resničnostmi in potrebami ljudi, na katere vplivajo njihove odločitve, kar pogosto vodi do nepraktičnih ali neučinkovitih rešitev.
- Gašenje požarov: nenehno reševanje kriznih ali nujnih vprašanj namesto reševanja osnovnih problemov, kar vodi do reaktivnega namesto proaktivnega pristopa.
- Skupinsko razmišljanje: situacija, ko želja po harmoniji ali skladnosti v skupini vodi do iracionalnega ali disfunkcionalnega odločanja.
- Sindrom “Mi smo nekaj posebnega”: tendenca izogibanja uporabi ali nakupu izdelkov, raziskav, standardov ali znanja iz zunanjih virov zaradi prepričanja, da so notranje rešitve inherentno boljše.
- Silosna mentliteta (“vrtičkarstvo”): oddelki ali ekipe znotraj organizacije, ki ne delijo informacij ali ne sodelujejo učinkovito, kar vodi do neučinkovitosti in podvajanja napora.
- Preferenčni projekti: ko vodja ali vplivna oseba potiska svoje najljubše projekte ali ideje, ne glede na njihovo usklajenost s cilji ali prioritetami organizacije.
- Demotiviranje zaradi preveč sestankov: prekomerno število sestankov, ki ovirajo produktivnost, pogosto brez jasnih ciljev ali rezultatov.
Ti anti-patterni so škodljivi za produktivnost, sodelovanje in splošno učinkovitost v različnih organizacijskih okoljih. Prepoznavanje in obravnavanje teh vedenj lahko vodi do bolj produktivnega in pozitivnega delovnega okolja.
