Kaj počneta Slovenec in Slovenka na cesti?

Prispevek je povzet iz objave neodvisnega skandinavskega projekta Vozi z glavo (t.i. “Mind Fahrts”), ki je med leti 2005 in 2016 izdelal študijo navad udeležencev v prometu v državah Evropske unije. Rezultati projekta so bili objavljeni dne 1.4.2017. Projekt poteka neodvisno, ni financiran s strani Evropske komisije in odraža mnenje uredništva na dan objave.

Glavne ugotovitve je projekt strnil v sorodne sklope, ki jih predstavljamo v nadaljevanju. Dotikajo se psihološke analize posameznikov v Sloveniji, ki jih je možno zaradi večjega števila v vzorcu segmentirati v značilne skupine udeležencev v prometu. Predvsem se to vozniki motoriziranih prevoznih sredstev, ki ob napaki povzročijo največjo škodo v obliki telesnih poškodb in uničenega premoženja. Izstopa značilnost slovenskih udeležencev v prometu, da iščejo instantno zadovoljstvo – instant gratification: potešitev, takoj ko prehitijo nekoga, ko pridobijo ali izsilijo prednost, ko na svoji poti pridobijo minuto, ko prevozijo rumeno luč ali prehitijo po desni na avtocesti. Takšna želja po uspehu na cesti narašča, bolj kot je država bližje ekvatorju.

Čakanje, upoštevanje omejitev hitrosti ali odstopanje prednosti nekomu, ki je ni imel v izhodišču, pa povzorča slovenskim voznikom frustracijo, življenjskih razsežnosti. Takšna dejanja se v slovenski družbi smatrajo kot izraz šibkosti in neuspešnosti.

Dne 3. aprila 2017 je prispevek na Twitterju podprl tudi Miha Mazzini, priznani slovenski mislec in kritik nerazumnih dejanj:

Avtomobil

• Avto. Ker je javni transport tako slab, kolesarjenje pa te prešvica do mokrega (razen če si Nizozemec ali Skandinavec). Ne glede na letnik, znamko bo avto svojemu slovenskemu vozniku pomenil nekaj posebnega. Z željo, da bi drugi imeli slabšega. In olajšanjem, če ga zares imajo enega slabega – potem je svet pravičen. Velja pregovor “jaz sem svoj avto” in lastniki avtomobilov kmalu postanejo goreči zagovorniki svojega modela in proizvajalca.
• Nov avto. Čeprav se ne zdi, pa vsak želi imeti boljšega. Čim “boljša znamka” za čim večji popust, pomembno je, da bo BMW za ceno Hyunadija. Še slajše je naprej razlagati, če ti dober deal nekdo zrihta.  Po vezah pri uvozniku, distributerju, mehaniku ali prodajalki v trafiki. Seštej popuste in kupi avto. Nov avto je potrebno še leta po nakupu vsak dan preverjati, če ima kakšno novo prasko in poškodbo – bolj ko ljudje preverjajo sebe za klope, ko pridejo iz gozda.
• Boljši – slabši avto. Na cestah se dogaja razredni boj. Boljši avto, ko voziš, bolj pomembno bitje si. In drugi nagonsko priznavajo to dejstvo ter se ti ponižno umikajo. Iščejo očesni kontakt, pozornost tistega z boljšim, kot bolj-manj pomembne živali.
• Objestnost. Ko kupiš boljši avto, se ti odpre nov svet. Prestopiš na drugo stran družbe. In kmalu se tega navadiš. Ter začneš pričakovati ponižnost od ostalih. V kolikor je objesten kdo z manj vrednim avtomobilom, pa je pijanec, norec in outsider.
• Nekateri vročekrvneži imajo v avtu pištolo. Ali repliko pištole. Ali baseball palico v prtljažniku. Ali “sand” golf palico.
• Samovozeči avtomobili bodo blagoslov za Slovenske duše. Nesreče se bodo dogajale le zaradi tehničnih napak. In ne več zaradi objestnosti.

Cesta

• Cesta je v Sloveniji poligon moči, uspeha, razkazovanja in dokazovanja v iznajdljivosti. Bolj kot katerakoli gospodarska panoga. Na cesti lahko izgubiš ali pridobiš 5 minut v službo, trgovino, domov za jedilno mizo. Ali stranišče – v tem primeru so lahko posledice katastrofalne. Zato se nekaterim tako zelo mudi. Prek in na račun drugih. Da eden dobro zmaga, jih mora več dobro izgubiti.
• Objestnost. Kdo je kralj na cesti, ko sem na cesti jaz? Da vas slišim!
• Ego. Če prehitevam in vozim hitreje od ostalih dokazujem, da sem v življenju nasploh boljši od ostalih. Če sem počasen in odstopim prednost, sem slabič. Če me kdo prehiti, je kot da me je kot otroka udaril ata. Ko vozim počasi mimo šole je to absurdno in smešno za pogledat. Edino moja vožnja je the best – je pač odraz mojega karakterja, načina življenja.
• Varnostna razdalja je znak šibkosti, tistega ki jo naredi in jo je treba izkoristit. Varnostna razdalja ni prostor, ki ga podarjamo avtomobilom ki uletavajo z desne ali z leve, vendar jo lahko v sili tudi oni uporabijo.
• Opozorilno zaviranje. Pri voznikih je miselnost, da če se ti kdo od zadaj preveč prilepi, pač malo zabremzaš, da ga prestrašiš in mu daš vedet, naj vzdržuje varnostno razdaljo. Potem te seveda on čez čas prehiti in zavre pred tabo do konca, da komaj ustaviš. Tekma norcev. Na koncu bosta jokala oba in ne vem, če bo mama ponosna.
• Krožna križišča oziroma rondoji. Ni hujšega na tem svetu, če moraš še en krog, ker si nisi priboril izvoza. Odstopanje prednosti tukaj ne pride v poštev. Če prednost prepustimo, gre za osebno sramoto, za katero ne smejo izvedeti sosedje in sorodniki. Največji užitek pa je, ko ni skoraj nobenega in lahko skozi rondo zapelješ kar naravnost. Ampak vedno pride nekdo z leve in nekaj mečka. Takrat je treba pritisnit na gas.
• Odstopanje prednosti. Na primer v zadrgi, ko se dva pasova združujeta v enega. Moja prednost je bila težko pridobljena. Drugič, ko se bom pa jaz vključeval, je pa meni ne bo noben odstopil. In spet bom ta prekleti luzer jaz. Nesrečnik pod milim nebom, ki so mu vzeli nekaj njegovega.
• Odpadki iz avta. Avto izpušča izpušne pline, malo vode in vsake toliko časa pade iz njega kakšen čik. Ali plastneka. Ali vrečka. Nič takšnega, od tega ozračje ne bo nič bolj segreto. Naj to poberejo Zeleni Slovenije in kočno naredijo kaj pametnega.
• Znak za žabe na cesti in omejitev na 40. Vsako leto nekje konec marca, začetek aprila se žabe odločijo prečkati ceste, da pridejo do vodnih biotopov… Kdo jih je*e, pelješ pač kot pelješ.
• Vrtanje po nosu. Mamice. Direktorji in visoki uradniki v kravatah. Proletarci. Hobi za celo državo.
• Telefon. Med vožnjo ne telefoniram. Raje pišem mesidže.
• Vožnja po neznanih cestah. Ali voziš po celj*ko in zaradi nepoznavanja oviraš promet okoli sebe, ali pa se zavedaš, da nimaš pojma, opazuješ in voziš defenzivno.

Avtocesta

• Prehitevanje. Vozniki, ki so prehitevani, jemljejo prehitevanje kot osebno žalitev. Oblije jih tako zelo znani občutek nesposobnosti in nemoči. V odgovor lahko naredijo kakšno neumno potezo ali pa dogodek mukoma potlačijo v podzavest, da ga bodo nekoč utopili s kozarcem rujnega. Vozniki, ki prehitevajo, pa dogodek doživljajo kot osebno zmago, končno uspeh v življenju.
• Prehitevanje po desnem pasu. Je rezervirano samo za pomembne voznike, ki se jim trenutno tako zelo mudi za TV dnevnik ali pa poosebljajo druge vrline, ki jim opravičijo izogib čakanju v vrsti.
• Kralji prehitevalnega pasu. Mic po mic se premikajo po prehitevalnem pasu v ospredje tako, da se vsakemu, na katerega naletijo približajo nekaj cenitmetrov do odbijača, s čimer mu lepo povejo, naj se jim umakne izpred žarometov. Če se jim ne umakne, mu lahko pokažejo, kakšna mafija so: za novega sovražnika so se pripravljeno na avtocesti ustaviti na 0 kmh in z njim fizično obračunati.
• Vožnja po odstavnem pasu. Samo za prave kralje.
• Omejitev 130 kmh. Je za reveže in nesposobneže. Čeprav je Slovenija takšna kot je, pa je nekaterim v življenju zares uspelo. In na števcih imajo maksimalno hitrost 220 do 260 kmh, ali redki izbranci celo več. 130 je še iz starih časov, ko so bili na cestah avtomobili s števci do 180 kmh. Ne glede na zastarele predpise, si vozniki vzamejo pravico malo po svoje pohitriti promet. Naj še drugi občudujejo njihove vozne lastnosti in zmogljivosti njihovega avtomobila.
• Rekordi. Predvsem v poletnem času je čas za rekorde. Od Ljubljane do Kopra. Od Celja do Kopra. Od Maribora do Kopra. In potem naprej do Izole, Portoroža, Savurdije, Umaga, Poreča in Pule. Rekordi predvsem pridejo prav pri gostilniških pogovorih ter seveda takoj po prispetju je potrebno poklicati domače o novem top času od Murske Sobote do Rijeke. Po dopustu pa še v obratno smer, ker že imajo benchmark od prej.
• Znak za delo na cesti, vožnja po enem pasu in omejitev 60. Če zares voziš 60 oviraš promet in zadaj bodo nestrpni tudi vozniki tovornjakov s priklopniki. Še bolj bodo zaradi tega razburjeni v tunelih.
• Beli kombiji z ukrajinskimi ali romunskimi registrskimi oznakami. Popolna neznanka. Vozijo pa hitro.
• Razvrščanje ob rob ceste v primeru gneče. Zdaj je že vsakemu jasno, da bodo gasilci in rešilci prišli od zadaj po sredini avtoceste po sredinski črti. Ali po odstavnem pasu. Namesto, da bi se ob zastoju postrojili in omogočili koridor vozilom na nujni vožnji, vlada na vozišču džungla. In tudi, ko se bodo postrojili in bo nastal koridor, bo po njem pripeljal eden, ki si bo vzel to pravico.
• Uporaba utripalk (“žmigavcev”). Dobra novica je, da se novim Audijem utripalke prižigajo z animacijo prelivanja. Vozniki takšnih avtomobilov veliko raje nakažejo smer svojega gibanja ob menjavi pasov. Sicer ne (bi).

Prometne nesreče

• Objestni voznik bo kriv za smrt nedolžne punčke v tistem počasnem enoprostorcu. Nato bo čisto zmeden in najbolj bogi na tem svetu. Potem bo v fazi zanikanja, nato barantanja za pogojno kazen. Ostal bo isti, kot je bil.
• Ko se objestni voznik po svoji krivdi ubije. Zadoščenje množic.
• Objestni voznik bo tvoj očka. Letos ti je kupil barbiko. Zdajle v predpasniku vzema iz pečice pečenega piščanca. Rada imaš tvojega očkata. Zelo je prijazen. Tudi na cesti hoče biti najjači.
• Objestni morilec bo tvoj brat. V življenju se ni potegnil zase. Ali prosperiral na račun drugega. Poleti ima rad sladoled in nogomet. Rad se poveseli s prijatelji. Ob pivu, vinu…
• Objestna voznica bo za nekoga tvoja mama. Ki o vožnji nima pojma, še manj o varni. A kar upravlja z avtomobilom. Ups, a je kdo kaj rekel čez tvojo mamo? Sledi facebook live prenos, kako dva tipa dotolčeta tretjega do smrti.
• Krivda ob nesreči. Ko je takoj jasno, kdo je kriv. In ta hodi naokoli kot kura brez glave. Kot, da je on/ona največja žrtev nesreče. V drugem avtu pa krvavijo in imajo zlomljene hrbtenice.
• Naš mulc z znižano hondo RS pa že ni mogel biti nič kriv.
• Naša mamica, ki je govorila po telefonu s prijateljico in zbila nekega dedka na prehodu za pešce. Nič kriva. Kaj je tam delal dec, ko pa je videl, da se mu promet ne bo ustavil.
• Moj bratranec, ki je s tovornjakom v tunel zapeljal direktno v kolono stoječih avtomobilov. Moral je še zadnjič govorit s svojim očetom, ki je umiral za rakom. In je bil čisto iz sebe.
• Tisti sosed, ki z avtomobilom pogosto vozi po intervencijski poti med bloki. Mimo švigajo otroci na skirojih, kolesih in rolerjih, ampak on kar rine mimo in potrobi, če se mu kdo ne umakne. Ko pred svojim blokom stopi iz avta ima v rokah enkrat rože v lončkih, drugič stvari iz Ikee, ponavadi pa do bloka zapelje iz čiste navade, da parkira blizu stanovanja.
• Gmotna škoda. Na parkirišču eden speljuje iz boksa in zadane v drugega, ki pripelje mimo. Ker se mu zelo mudi naprej (na razgovor za službo!!), bosta kasneje uredila papirje. Tukaj je moja številka telefona. Čez 3 dni se dobita in krivec zanika svojo krivdo. Noče podpisat evropskega poročila in se izmika osebnemu srečanju. Znajde se. Po slovensko.

Posebne kategorije udeležencev v prometu

• Mestni avtobusi. “Halo žena, kaj bo za večerjo? A, sarma? Dobro, pa sarma”… šofer po telefonu med vožnjo. Zadaj 100 nevednih potnikov, ki jih lahko en napačen gib voznika stane zdravja za vse življenje. Brez občutka odgovornosti do svojega tovora.
• Službena vozila: dostavna vozila, kombiji. Vedno v pogonu. Telefon. Gas. Bližnjica. Manjši prekršek. Vožnja v rumeno. Kateri je najhitrejši avto na cesti? Službeni.
• Taksiji. Včasih vozim hit, včasih pa to delam zlo počas. Sem najbolj pameten in čez vse imam veliko za povedat. Cel dan sedim in razmišljam pri sebi o pravici na tem svet’. Kakšni ljudje so na cesti, kaj počnejo in kaj so to zaeni ljudje, ki jih vozim. Čudim se in razvijam svojo teorijo. Pa.. med vožnjo je občasno tudi kaj dobrega na sporedu, na tablici pred mojim nosom.
• Tovornjakarji. Marko, Tomaž, Suad, Sandi, Cene. Vsem razkazujejo svoje ime. In svetleči križ iz LED diodic kot reklama za lekarno. Na relaciji od Maribora do Kopra je na sporedu celovečerna risanka. SLOSINH seveda. Podnapisov ne marajo. Nikoli niso marali preveč brati. Sploh med vožnjo je moteče.
• Traktoristi. Z neregistriranim traktorjem moram občasno po lokalni cesti do svoje hoste. Ali peljem na njivo gnoj. In oviram promet. To je zame delovni stroj. Sicer pa vozim audija.
• Pešci in kolesarji. Za avtomobiliste najbolj neumni, nepredvidljivi  in počasni. Nižja kasta.
• Vozniki BMWjev, Audijev, Honde in Alfe Romeo. Imajo licenco za hitrost, vožnjo po odstavnem pasu in posebno prednost, ko kar s polovico avta zapeljejo iz stranske ulice na glavno cesto. Delajo si utvare, da je njihov avto narejen za šport. Pa niti približno toliko ni športen, kot so njihove smučke, specialka ali superge za tek, če jih sploh imajo. Posebnost: v Sloveniji se imajo za dinamične športnike tudi Škode, Saabi, Fordi in Volvoti.
• Motoristi. Eni nadebudni, drugi zreli. Eni brez izkušenj, drugi z izkušnjami. Tudi padci. Eni pametni, drugi neumni. Ne moremo posploševat. Eni zaletavi, drugi živi. Želimo jim veliko pameti in sreče v nadaljevanju življenja. V prispevku 24ur.com se motiristi zelo dobro izrazijo z besedami: Ustrezno zmanjšaj hitrost in jo prilagodi razmeram. Obvladovati je potrebno temperament. Fantje, ko imate težavo, ne it na motor in jo sprostit. Temperament je doma izživet, ne na motorju.

Ko se ne voziš kot kreten, kar naenkrat vsi kreteni s ceste izginejo.

• Inštruktorji avtošol. Večni pridigarji kako je treba v prometu. Zdolgočaseni od celodnevnega upoštevanja cestnih pravil imajo cesto v malem prstu. Ko upravlja inštruktor avtošole avtomobil z napisom avtošola, pa želi pokazati celemu svetu svoje prave vozne sposobnosti. Tudi on je lahko tako kot drugi na cesti dinamičen voznik, sposoben in iznajdjliv. Ne pa tak mečkač kot so njegovi kandidati, ki dobesedno ustavijo na stop znaku, za vsako malenkost dajejo žmigavce in na cesti z modrimi prometnimi znaki vozijo točno 100 kmh. Inštruktor avtošole se globoko v sebi bori proti dejstvu, da bi se osebno nalezel začetniških vozniških navad. Zato si občasno da duška in v službenem avtu z rumenim spojlerjem na strehi podre kakšen stereotip, ki ga imajo ljudje o vozilih avtošol.

• Policija. Ima največji vpliv na objestneže. Upa si ustaviti tudi novega BMWja, z zatemnjenimi šipami. Še tako velika baraba bo pred policijskimi očmi igrala vzornega voznika. Vozil bo kot, da bi bil spet na glavni CPP vožnji. Ob vsakodnevnem kršenju prometnih predpisov pa ne bo niti pomislil na mrtvega dojenčka, ki ga je ubil objestni voznik, o hipoma mrtvem najstniku ali tam nekih ubitih starših nekih treh otrok iz enega kraja iz povsem drugega konca Slovenije. Edina avtoriteta je takim policija, pa še zgolj takrat ko vozi za njim. Za šankom in med pravimi prijatelji bo o policiji govoril povsem drugače. Policija je nujna, ampak na referendumu bi jo Slovenci umaknili s cest.
• Izkoriščevalci invalidov. Ok, se ti mudi v trgovino in ker nikjer drugje ni prostega parkirnega mesta, se poslužiš invalidskih prostorov. In ne samo za 3 minute. Parkiraš pa čez 2 invalidski parkirni mesti, pa čeprav je že eno zelo široko (vstopanje in izstopanje invalidov iz avta ni tako enostavno kot za zdrave ljudi, zato potrebujejo več prostora).

  

Ostali udeleženci v prometu so v manjšini in imajo vlogo igranja statistov. Dostikrat to pomeni statistov, ki ovirajo glavne igralce. Najbolj se jim splača defenzivna vožnja, biti majhen in da pozabijo vse krivice, ki se jim zgodijo na cesti. Svoje trud vlagajo v drugačne napore: poslovno, akademsko, športno in v duševno stabilnost.