Ko ti neko picerijo priporoči zdravniški par, naj bi pričakoval zgolj izbrano hrano in ponudbo. In premium postrežbo. Pričakovanja so se nam napihnila še dodatno s tem, da je picerijo potrebno prav poznavalsko najti. Nekje nad mestom Krk, pri nekih cerkvah in šoli. Torej na povsem neturističnem delu Krka – tako reko “domačinskem”.
Znano je, da domačini zahajajo v zaledne predele obmorskih krajev, medtem ko se pri morju v gostilnah, barih in picerijah gnetejo turisti. Hrvaška turistična ponudba je postala hiperproduktivna in serijska. Kot turist si v takšnih lokalih samo številka za dodaten zaslužek na koncu obračunskega dneva, ko pride lastnik “dol zapret” lokal za čez noč. Nasprotno pa naj bi bilo v krčmah, gostilnah, barih in picerijah v zaledju. Nekoliko stran od vsega trušča, kjer se še najde prava hrana in “slow food” izkušnja. Nekaj takšnega, kar poznajo le domačini in nekaj izgubljenih naključnih turistov.
Picerija Galija
In Picerija Galija ima ravno takšno auro. V njo prihajajo domačini, tisto nedeljo gmašno oblečeni, brez trušča glasnih Britancev, Nemcev ali Slovencev in brez gruče klepetajočih Italijanov, ki bi sedeli pri mizi poleg in zdomonirali večer vsem ostalim. Okoli nas so bili samo civilizirani in pošteni domačini, ki naj bi vedeli, kje se dobro je.
Picerija je opremljena v lesen ribiški slog, z mizami notri in nekaj prostora zunaj. Ima 2.4Ghz in prav tako 5 Ghz wireless (Wifi), česar pa od junija 2017 naprej Slovenci ne potrebujemo več, saj se je data roaming drastično pocenil. Pohvale vredna so stranišča, ki so snažna, ozvočena z lokalno radijsko postajo in se ponašajo z znamkami kot je Geberit. Natakarji hodijo mimo tebe in lepo pozdravijo, ko je tvoja miza na vrsti. Prinesejo tudi vodo. Čevapčičev pa picerija ne streže.
In tako smo naročili ene rezance s tartufi, pomfri, klasično pico, margarito ter prepognjeno pico – tako imenovano pico calzone. Glede na ocene na tripadvisorju in googlu smo očitno naleteli na slab (gospodov) dan izven sezone. In s tem padli v 2% nezadovoljnježev in godrnjačev. Vendar pa si druge priložnosti ob takšni katastrofalni pojedini Galija resnično ne zasluži.
Pica calzone – ena slabših, ever
Okoli 15 minut po naročilu smo pice prejeli na mizo. Bile so dokaj velike in estetske. Še posebej calzone pica je bila posuta s sirom in prelita z naravnim kečapom. Pica je bila zdravo napihnjena in primerne barve. Slika je torej obetala pojedino na zdravniški ravni.
Po prvem odrezanem kosu pa je kmalu sledilo razočaranje. Kečap je bil mrzel. Gobe v pici so bile brez okusa. Prav tako sir – takšen, povsem neprimeren za pico. In pa testo. Testo je bilo brez okusa, v notranjosti pice ne dovolj zapečeno. Tako, da po nekaj grižljajih ni bilo jasno, ali mogoče jem kose sveže pleskane stene.
Ostala hrana – lep izgled, okus po Jupolu
Tudi rezanci s tartufi so imeli podoben priokus. In pa klasična pica z njeno neprebavljivo šunko in gobami z okusom po vlažnem papirju.
Še najbolj se je v mejah normale gibala margarita. Zmagovalec pa je bil pomfri – edini povsem neproblematičen. Bravo!
O okusih zdravnikov… obstaja neka logika
Povsem solidno bi se najedli, če bi za kosilo izbrali picerijo Volsonis ali Vejas, ki sta na nadmorski višini 2 metra – torej praktično tik ob morju. Zdaj razmišljamo lahko v smeri, da so okusi turistov bolj zahtevni. In da to restavracije sili k izboljšavam in pozornostjo k okusom. In da se Galiji ni potrebno preveč potrudit, saj ima za goste pretežno nezahtevne domačine? Takšna je lahko logika pri izbiri naslednje picerije.
Ampak, kako lahko potem padejo v kategorijo “nad podpovprečno ponudbo navdušeni” slovenski zdravniki? Tako zelo navdušeni, da po NPS metodologiji priporočijo picerijo Galija tudi prijateljem in kolegom. Odgovor se skriva v ponudniku vsakodnevne prehrane v Univerzitetnem kliničnem centru ukc Ljubljana. Ubogim zdravnikom, navajenim na hrano njihove ne prav poceni menze Štorklja delujoče v kletnih prostorih UKC-ja, se prav hitro pocedijo sline tudi ob pogledu na Jupol izdelke za fasade in proti plesni.
