Gostilna Zajc, Mala Loka, Domžale. Samozavest 5, kvaliteta 2.

Na poti z nedeljskega obhoda Gradiškega smo na poti nazaj v telefon vnesli poizvedbo za priporočljivo restavracijo v bližini. Priporočljivo je v tem primeru pomenilo vredno nekaj več denarja v zameno za gurmanski užitek. Hej, jutri je ponedeljek! Zaslužimo si :) S pomočjo Googla in Iphone Maps smo našli Krtino D’Ampezzo. To je – italijansko restavracijo sredi hribov in s samo za lokalce zabavnim imenom… vendar s kredibilnimi ocenami na spletu. Kjer pa so nam na licu mesta takoj povedali, da so vse njihove mize že rezervirane in da pridemo na vrsto šele ob 17h. Naredili smo U-turn in se odpeljali nazaj proti Ljubljani ter v avtu ponovno tapkali po pametnih displayih. Hmm kaj pa tale, ima 5 zvezdic na Tripadvisorju. Gostilna Zajc pri Domžalah, delovni čas tudi ob nedeljah. Verjetno nek skrit biser! Dajmo probat to in rizkirat nosove za pot skozi Ihan, da bomo čim prej tam.

Welcome to gostilna Zajc

Zunanjost gostilne Zajc je urejena. Z dvema parkiriščema je poskrbljeno za avtomobile. Z igriščem na prostornem travniku pa za otroke. Gostilna ima pokrito teraso. Vse v skromnem slovenskem kmečkem stilu, tako da dobite občutek domačnosti.  Znotraj Zajca so razstavljeni koruzni storži, kolesa vozov in kmečko orodje. Prižgana je stara krušna peč, na katero bi v hladnih zimskih večerih včasih splezali otroci.

WC je že malo bolj moderen, iz 80ih. Tudi vonj ima takšen. In Marantz nad šankom še vedno zmore kakšno zimzeleno od The Scorpions ali Roxette.

Za razliko od Krtine so tukaj na srečo kljub uri in vremenu še proste mize. Kar nekaj njih. Natakar nas ogovori skrajno vljudno in prijazno. Tako zelo prijazno, da so se nam že začele prikazovati tiste njihove Tripadvisor zvezdice. Za sosednjo mizo pa streže nekemu svojemu kolegu, s katerim komunicira skrajno… prostaško. Kolc. Torej prijaznost  in visokonivojskost do nas dobesedno fejka. In to na zelo odkrit način. Občutek je slab. Kot da bi v njegovo gostilno prišle 4 ovce, ki jih bo zdaj zelo prijazno postrigel. A kdo ve, kako se v slovenščino prevede “phoney”?

Dajmo Zajcu priložnost!

Na mizo prinese menije. Naročimo lahko samo to, kar imajo danes na sporedu. Goveja ali bučna juha. Losos z rižem ali piščančji file ali goveji zrezek s tartufi za glavno jed. V kosilnem paketu je še mešana solata in ena sladica. Zdaj pa izberite, gostje moji. Prosim. Hvala. In še vse ostale lepe besede, ki jih premore.

Izberemo goveji zrezek s tartufi. Po naši precej snobovski a konzervativni logiki, da se tartufe žrtvuje samo za dobro meso. In pa obvezno nedeljsko jesensko bučno juho. Po solati ali sladici natakar ne vpraša, ampak konča z: “…in pa nekaj za spit?” Hmmm, tartufi, meso…. Na mizi leži letak od vin Zajc, ki navija za cviček. Naročimo modro frankinjo in se sprašujemo, če je to ta isti Zajc – gostilničar in vinar? Telefon v roke in ugotovimo, da je vinar Zajc iz Dolenjske ter nikjer na svoji spletni strani ne omenja gostilne Zajc iz Male Loke pri Domžalah.

Modra frankinja Zajc (ja, zasluži si povezavo) pride na mizo prva. Odlično pitno, ne preveč grenko rdeče vino, ki kar kliče po dobrem obroku. Potem bučna juha, kar precej slana. A se Zajc oddolži s priloženo košarico pravkar pečenega domačega kruha, ki je na koncu na računu ni posebej obračunal. So far so good.

Voila! Glavna jed ala Zajc

Pridejo goveji zrezki s tartufi. Ležijo tam pred nami. Kje je tisti značilen oster vonj tartufov? In kaj so tele oranžne mini klobasice kot priloga? Odmrznjeno korenje brez kakršnegakoli okusa. Ha? Spogledamo se in zarežemo v meso. Kot priloga je sirni štrukelj, ki tudi izgleda, kot da bi pred 10 minutami še preživljal ledeno dobo. Ima pa okus in prepriča, da bi zmrznjene štruklje še kdaj kupili v Mercatorju za kakšno domače kosilo. Ampak zrezek… Goveji zrezek, ki se kopa v mokasti omaki, je trd, žilast, gumijast (?!) in podobnega okusa kot korenčki – brez okusa. Za tak denar dobiš sredi Ljubljane burger za international turiste, ki je vreden večtedenskega občudovanja. No, ampak zdaj smo tukaj v Domžalah in jemo. Zrezek je tako embarrasing negrizljiv, da odrezani košček raje pogoltneš, kot da bi se ti še naprej valjal po ustih. Še slabše kot menza style. Ampak na natakarjev mimohodni “Je vse v redu?” nekonfliktno prikimamo. Ta natakarski obvezni in v tem našem primeru moteči “Vse v redu?” je vprašal že ob vinu, potem ob juhi in zdaj še ob podplatu brez tartufov. Priložnosti za pritožbo smo imeli veliko, a je topla jesenska nedelja naredila svoje.

Sledila je še sladica. “Nekaj” s kavarniško smetano, na kar je takoj planil eden od otrok. V usta si je zbasal košček te sladice, ga malce potenstal z jezikom in instantno izbljunil v obliki neobdelane kepe. Plačajmo in gremo! Pa nobene napitnine. Še ena vljudnostna (nikoli drugje videna, zato pa toliko bolj komična) gesta natakarja: ko sem tipkal pin kodo kartice se je natakar v hipu obrnil stran, za 180 stopnij. Ta transakcija je bila brez dvoma secure, pravi https v živo.

Hiter pobeg iz Zajca

…ni uspel. Bil je še lep dan in otroka sta se nagonsko pognala na Zajčevo mini otroško igrišče. Plezala in gugalnice. Zato je ostalo še nekaj časa za iskreno debato o ravnokar doživetem kosilu. Z ugotovitvijo, da bolj, ko misliš in debatiraš o Zajčevih specialitetah, bolj neužiten postaja obrok v tvojem trebuhu. Ok ne debatiramo več o tem. Pozabimo. Vrzimo čez ramo. Ampak tale njihova tabla pred vhodom pa zmaga v samozavesti in nesamokritičnosti.

In še število dosedanjih ocenjevalcev na Tripadvisorju, ki so pustili dobre ocene = 5. Število Google reviewjev gostilne Zajc, ki so ji vsi dali top oceno = 5. Pet priljateljev. Ki so ji dali odlično oceno, n=5.