Veliko rekreativnih smučarjev pride do zanimive točke v svojem smučarskem razvoju. Znajo zavijati, brez posebnih težav presmučajo modre in rdeče proge, ob dobrih razmerah se spustijo tudi po črni progi in imajo za seboj deset, dvajset ali celo več let smučanja.
Kljub temu imajo občutek, da njihovo smučanje ni takšno, kot bi si želeli. Na široki in lepo urejeni rdeči progi gre dobro, ko pa se teren nenadoma postavi bolj pokonci, postane leden, se pojavijo grbine ali je treba narediti več kratkih zavojev zapored, samozavest hitro izgine. Smuči začnejo drseti, hitrost postane previsoka, telo se pomakne nazaj, zavoji so vse daljši in smučar namesto nadzorovanega smučanja začne iskati predvsem način, kako varno priti do položnejšega dela proge.
Prav tu je največja razlika med tem, da znaš smučati, in tem, da smuči resnično obvladaš. Dober smučar ni tisti, ki se lahko nekako spusti po najtežji črni progi na smučišču. Dober smučar je tisti, ki lahko tudi na zahtevnem terenu sam izbira hitrost, dolžino zavoja in linijo, pri tem pa ohranja ravnotežje in nadzor. Če želi smučati počasi, smuča počasi. Če želi narediti deset kratkih zavojev, jih naredi brez paničnega zaviranja. Če se naklon poveča, njegova osnovna tehnika ostane podobna. In prav to je mogoče trenirati.
Kaj pravzaprav pomeni zares dobro smučati?
Ko gledamo odličnega smučarja, se pogosto zdi, da ne počne skoraj ničesar. Zavoji so povezani, zgornji del telesa je miren, smuči imajo jasen stik s podlago, hitrost pa je videti popolnoma nadzorovana. To ni posledica tega, da bi imel tak smučar samo več poguma. Prav nasprotno: zaradi dobre tehnike mu ni treba reševati situacij z močjo, sunkovitimi gibi ali paničnim zaviranjem. Smuči uporablja kot orodje in razume, kaj se z njimi dogaja v posameznem delu zavoja.
Tehnično dobro smučanje sestavlja več elementov, ki morajo delovati skupaj. Smučar mora biti uravnotežen nad smučmi, znati mora pravočasno prenesti pritisk, uporabljati robnike, pravilno začeti zavoj ter predvsem nadzorovati hitrost z obliko in zaključkom zavoja. Pomembna je tudi neodvisnost zgornjega in spodnjega dela telesa. Noge izvajajo velik del dela, medtem ko trup ostaja precej stabilnejši. Na položni modri progi lahko marsikatero tehnično napako skrijemo. Na strmini pa fizika hitro pokaže, kaj dejansko znamo.
Zato je zanimivo, da črna proga sama po sebi ni najboljše mesto za učenje smučanja. Je predvsem odličen test tega, kar smo se naučili na lažjem terenu.
Zakaj na strmini nenadoma pozabimo smučati?
Strmina ima zelo preprost psihološki učinek. Pogledamo navzdol in možgani zaznajo nevarnost povečanja hitrosti. Naravni odziv je, da se telo nekoliko odmakne od pobočja in pomakne nazaj. Toda ravno s tem zmanjšamo nadzor nad sprednjim delom smuči. Nato zavoj začnemo pozneje, smuči se obrnejo bolj proti dolini, hitrost naraste, mi pa jo poskušamo zmanjšati z močnim bočnim drsenjem. Naslednji zavoj začnemo še bolj previdno in nastane začaran krog.
Pogosta rešitev rekreativnega smučarja je zato prečno smučanje čez skoraj celotno širino proge. Smučar naredi zavoj, dolgo preči pobočje, skoraj obstane, nato naredi naslednji zavoj. Tehnično je sicer prišel po črni progi, vendar je vprašanje, ali jo je resnično smučal.
Cilj naprednega učenja je drugačen. Želimo priti do točke, ko naklon ne povzroči razpada osnovne tehnike. To ne pomeni, da moramo po strmini smučati hitro. Prav sposobnost počasnega, ritmičnega in kontroliranega smučanja po strmini je eden boljših pokazateljev tehničnega znanja.
Hitro smučanje ni isto kot dobro smučanje
Na širokih rdečih progah je relativno enostavno dobiti občutek, da smučamo odlično. Moderne carving smuči imajo izrazit stranski lok in ob dovolj veliki hitrosti pomagajo izpeljati lep zavoj. Če imamo dovolj prostora, lahko delamo dolge zavoje in uživamo v hitrosti. Težava se pokaže, ko prostora zmanjka ali ko moramo hitrost hitro in nadzorovano zmanjšati.
Zelo dober test je zato preprost: ali lahko na isti rdeči progi, kjer običajno smučate hitro, naredite dvajset enakomernih kratkih zavojev, ne da bi izgubili ritem? Ali lahko hitrost zmanjšate brez paničnega zaviranja? Lahko poljubno preidete iz dolgih v srednje in nato v kratke zavoje? Če je odgovor pritrdilen, že govorimo o precej bolj razvitem nadzoru smuči.
Profesionalno oziroma tehnično dovršeno smučanje zato ni tekmovanje v hitrosti. Gre za izbiro. Smučar sam odloča, kako bo presmučal teren, namesto da teren odloča namesto njega.
Kako se naučiti suvereno smučati po strmini?
Največja napaka je, da se želimo strmine naučiti tako, da preprosto ves dan smučamo po zelo strmih progah. Če je osnovna tehnika napačna, bomo na ta način predvsem naredili veliko ponovitev napačnega gibanja. Telo pa se uči tudi napačnih gibov. Po stotinah ponovitev postanejo avtomatski in jih je pozneje težje spremeniti.
Boljši pristop je obraten. Novo gibanje se najprej naučimo na terenu, kjer nas ni strah in imamo dovolj časa za razmišljanje. To je lahko celo modra proga. Ko gib izvedemo pravilno brez posebnega razmišljanja, ga prenesemo na lažjo rdečo progo. Nato izberemo nekoliko zahtevnejšo rdečo progo. Šele potem pridemo na črno.
Takšen trening se morda prvi dve uri zdi manj spektakularen, vendar je dolgoročno bistveno učinkovitejši. Ko na črno progo pridemo z že utrjenim gibanjem, nam ni treba istočasno reševati tehnike in strahu pred strmino.
Nadzor hitrosti se začne z zavojem
Ena ključnih stvari pri smučanju po strmini je razumevanje, da hitrosti ne nadzorujemo samo z zaviranjem. Nadzorujemo jo predvsem z obliko zavoja. Če zavoj zaključimo dovolj in smuči usmerimo bolj prečno glede na vpadnico, zmanjšamo hitrost. Če zavoje puščamo odprte in smuči dolgo ostajajo obrnjene navzdol, bomo pospeševali.
To je eden od razlogov, zakaj kratki kontrolirani zavoji predstavljajo tako pomembno stopnjo naprednega smučanja. Omogočajo nam, da na relativno majhnem prostoru nadzorujemo hitrost in ostajamo v ritmu. Na ozkem ali strmem delu proge je to bistveno uporabnejše od velikih carving zavojev.
Dober učitelj bo zato pri naprednem rekreativcu pogosto precej časa namenil prav kakovosti začetka in zaključka zavoja. Če je ta del tehnike pravilen, postane tudi strmina bistveno manj strašljiva.
Katerega učitelja smučanja izbrati?
Če že dobro smučate in želite narediti naslednji velik korak, ne iščete več samo nekoga, ki zna poučevati osnovno smučanje. Potrebujete učitelja, ki ima izkušnje z izpopolnjevanjem tehnike odraslih in naprednih rekreativnih smučarjev. To je pomembna razlika.
Dober učitelj vas bo najprej opazoval. Pogosto že v nekaj zavojih vidi težavo, ki jo sami morda ponavljate desetletje. Lahko gre za položaj preveč nazaj, rotacijo zgornjega dela telesa, prepozen začetek zavoja, napačen prenos pritiska ali kombinacijo več stvari. Ključno pa je, da vam ne našteje petnajstih napak hkrati. Dober trener izbere eno ali dve stvari, katerih sprememba bo povzročila največji učinek.
Za takšen trening bi sam iskal individualnega učitelja oziroma trenerja, ki dela z naprednimi smučarji in uporablja videoanalizo. Posnetek je izredno koristen, ker je razlika med občutkom in dejanskim položajem telesa pogosto presenetljivo velika. Smučar je lahko prepričan, da je močno nagnjen naprej, na videu pa vidi skoraj pokončen ali celo nazaj pomaknjen položaj.
Individualna ura ali skupinski tečaj?
Za začetnika je skupinski tečaj lahko odlična izbira. Za nekoga, ki že leta smuča in želi v nekaj dneh narediti konkreten tehnični preskok, pa ima individualni trening veliko prednost. Učitelj ves čas analizira samo vaše smučanje, izbira teren glede na vašo težavo in lahko program sproti spreminja.
To ne pomeni, da potrebujete učitelja od odprtja do zaprtja smučišča. Pravzaprav je lahko večurno neprekinjeno poslušanje navodil manj učinkovito. Dve ali tri ure intenzivnega treninga, nato pa nekaj ur samostojnega ponavljanja ene ali dveh nalog, so lahko veliko bolj produktivne. Naslednje jutro učitelj ponovno preveri, kaj se je ohranilo in kaj ne.
Kakšna proga je najboljša za učenje?
Najboljša proga za izboljševanje tehnike ni najtežja proga na smučišču. Potrebujemo široko, pregledno in čim bolj enakomerno progo z dobro podlago ter dovolj prostora za ponavljanje. Če ves čas pazimo na druge smučarje, ledene plošče, grbine in nenadne spremembe naklona, se težko osredotočimo na eno tehnično nalogo.
Modra proga je lahko laboratorij. Na njej spreminjamo gibanje. Rdeča proga je poligon, kjer novo gibanje utrjujemo pri večjih silah in hitrosti. Zahtevna rdeča ali črna proga pa postane test: ali tehnika ostane stabilna tudi takrat, ko teren od nas zahteva več?
Ko začne tehnika na zahtevnejšem terenu razpadati, ni nobene koristi v tem, da naslednjih deset voženj naredimo na isti črni progi. Vrnemo se eno stopnjo nazaj, ponovno vzpostavimo pravilno gibanje in nato poskusimo znova.
Kranjska Gora – zelo praktična za tehnični trening
Kranjska Gora ima za učenje veliko prednost: na relativno majhnem območju imamo različne tipe terena, zato lahko trening stopnjujemo. Na lažjih in širših delih lahko izvajamo osnovne tehnične vaje, nato pa se postopoma premaknemo na zahtevnejše rdeče proge in proti Podkorenu.
Podkoren je zanimiv predvsem kot naslednja stopnja. Območje poznamo zaradi tekem svetovnega pokala in ponuja bistveno resnejši naklon kot začetniški deli Kranjske Gore. Toda cilj treninga ne bi smel biti, da prvi dan čim prej pridemo na najtežji del. Veliko bolj smiselno je, da učitelj na lažjem terenu popravi ključne napake in nato preveri, ali jih lahko obdržimo tudi tam, kjer postane teren zahtevnejši.
Kranjska Gora ima še eno praktično prednost za slovenskega smučarja: bližino. Za izboljšanje tehnike ni nujno najbolj učinkovito narediti enega šestdnevnega tečaja na leto. Zelo dobro lahko deluje serija posameznih treningov skozi sezono. Dopoldne dve uri z učiteljem, preostanek dneva samostojno ponavljanje, čez dva ali tri tedne pa nov trening.
Katschberg – veliko prostora za kakovostne ponovitve
Katschberg je za napredovanje zelo zanimiv zaradi kombinacije širokih prog, dolgih spustov in različnih naklonov. Za tehnični trening je to pomembno, ker lahko na eni smučarski destinaciji postopoma povečujemo zahtevnost, ne da bi morali vsako vožnjo iskati povsem drug del smučišča.
Široke rdeče proge so zelo primerne za izboljševanje carving tehnike, nadzora robnikov in različnih radijev zavoja. Ko to obvladamo, lahko trening prenesemo na zahtevnejše odseke proti Ainecku. Tam se pokaže, ali lahko ohranimo položaj telesa, ritem in nadzor hitrosti tudi pri večjem naklonu.
Za tridnevni intenzivni trening bi bila Katschberg šola smučanja zato zelo zanimiva izbira. Prvi dan lahko velik del treninga izvedemo na širokih in zmernih progah, drugi dan dodamo več strmine in kratkih zavojev, tretji dan pa novo tehniko preverjamo na zahtevnejšem terenu.
Kronplatz – ogromno prostora za piljenje tehnike
Kronplatz oziroma Plan de Corones je še posebej zanimiv za smučarja, ki želi veliko kakovostnih ponovitev. Smučišče je znano po dolgih, širokih in zelo dobro pripravljenih progah, kar je za trening tehnike skoraj idealna kombinacija. Na širokem terenu lahko izvajamo dolge carving zavoje, srednje zavoje, kratke zavoje in različne tehnične vaje, ne da bi nam po nekaj sekundah zmanjkalo prostora.
Ko osnovna tehnika deluje, Kronplatz ponuja tudi zelo resen preizkus. Proge, kot sta Sylvester in Hernegg, imajo dolge in zahtevne odseke, na katerih hitro ugotovimo, ali je naša tehnika res stabilna. Pri takšnih progah ni problem samo naklon. Zaradi dolžine pride v igro tudi fizična pripravljenost. Ko se noge utrudijo, se položaj telesa začne spreminjati, smučar se pomakne nazaj in tehnika, ki je bila na prvih nekaj sto metrih dobra, začne razpadati.
Prav zato je Kronplatz dober tudi za razumevanje povezave med tehniko in kondicijo. Včasih težava na zadnjem delu zahtevne proge ni več pomanjkanje znanja, ampak dejstvo, da mišice ne zmorejo več izvajati gibov tako natančno kot na začetku.
Kranjska Gora, Katschberg ali Kronplatz?
Če bi izbirali samo glede na možnosti za intenzivno izboljšanje tehnike, imajo vsa tri smučišča nekaj prednosti. Kranjska Gora je zelo praktična zaradi bližine in možnosti ponavljajočih se treningov skozi sezono. Katschberg ponuja zelo lepo stopnjevanje od širokih prog do zahtevnejših terenov in je odličen za večdnevni trening. Kronplatz pa ponuja ogromno kilometrov kakovostnih prog, dolge spuste in zelo zahtevne terene, na katerih lahko novo tehniko resno preverimo.
Pomembnejše od samega smučišča pa je nekaj drugega: učitelj in način treninga. Odličen učitelj na dobri rdeči progi vam lahko v dveh urah da več kot tri dni samostojnega smučanja po najtežjih progah Kronplatza.
Ali se je mogoče naučiti zelo dobro smučati v treh dneh?
Če nekdo prvič obuje smuči v ponedeljek, v sredo skoraj zagotovo ne bo tehnično odličen smučar. Če pa govorimo o rekreativcu, ki že leta smuča, varno obvlada rdeče proge in ima osnovno koordinacijo, je odgovor precej bolj zanimiv: v treh dobro organiziranih dneh je mogoče narediti zelo velik preskok.
Razlog je v tem, da takšnega smučarja pogosto ne
